Preskoči na vsebino


Oznanila - Misel tedna

 
LIDIJA, svetopisemska žena
 
            Pavel, Sila in Timotej so se na svoji prvi skupni misijonski poti v Troadi zadržali le kakšen dan ali dva. Takoj ko so našli primerno trgovsko ladjo, so odpluli preko ožine Egejskega morja, da bi »po najkrajši poti« prišli v Makedonijo (Apd 16,11). Prvi dan so pripluli do otoka Samotrake, ki leži nekje na pol poti, in tam prenočili. Zgodaj zjutraj so odpluli naprej in še isti dan pristali ob makedonski obali v pristanišču Neápolo (‘Novo mestoʼ, današnja Kavala). Po Lukovem poročilu, ki je v tem delu zelo natančno, so misijonarji pot od Troade do Neápola, ki je dolga ok. 230 km, opravili v rekordnih dveh dneh. Tudi to je prva Cerkev razumela kot delo Svetega Duha, ki je dejansko gonilo misijonskega delovanja. Misijonarji se v pristanišču niso zadrževali, ampak so se usmerili proti slavni Egnatijski cesti, ki je vodila mimo Neápola in je preko Tesalonike, Drača in Brindisija ob Jadranskem morju povezovala Bizanc z Rimom. Pavel je tako na makedonskih tleh prvič stopil na cesto, ki vodi do Rima. Njegovo misijonsko poslanstvo se je tako dokončno usmerilo v svet.
            Pavel, Sila in Timotej prispejo v Filípe
            Po nekaj kilometrih Egnatijske ceste so Pavel, Sila in Timotej prispeli v Filípe, glavno mesto enega od štirih okrožij rimske province Makedonije. Mesto je ustanovil ok. leta 356 pr. Kr. Filip II., oče Aleksandra Vélikega. Leta 42 pr. Kr. so se v mesto naselili številni veterani rimskih legij in od tega časa je mesto gospodarsko in kulturno cvetelo ter postalo eno najpomembnejših rimskih kolonij v Makedoniji. Filipljani so bili premožni in zelo ponosni na svoj status ter na privilegije, ki so jih uživali kot rimski državljani. Ob Pavlovem prihodu so bili Filípi živahno trgovsko mesto, kjer si lahko srečal tako latince kot Grke, tako Afričane kot Jude, tako Tračane kot trgovce iz maloazijskih provinc.
            Očitno misijonarji v mestu niso vzbudili kakšne posebne pozornosti. Potrebovali so kar nekaj dni, da so se uvedli v novo kozmopolitsko okolje. Najprej so hoteli nagovoriti in poiskati svoje judovske rojake. Očitno pa je bila judovska skupnost v mestu zelo majhna in ni imela svoje sinagoge. K sobotni molitvi so se zato zbirali kar na prostem ob reki zunaj mestnega obzidja, kjer je bilo dovolj vode za obredno umivanje. Luka poroča, da so bile tisto jutro, ko jih je Pavel obiskal, tam zbrane same ženske. Precej nenavadno je, da se Pavel ni udeležil uradnega bogoslužja, kjer bi bili tudi moški. Morda je bila v mestu vendarle še kakšna sinagoga, kjer pa Pavla ne bi hoteli poslušati, ali pa je bilo v mestu res tako malo Judov. Najverjetneje pa želi Luka s to opombo že opozoriti na novo misijonsko strategijo mlade Cerkve, ki želi nagovoriti vsakogar, tako Jude kot tujce in bogaboječe, še posebej pa majhne in zapostavljene.
            Lidija iz Tiatire
            Ko je prišla vrsta na Pavla, da spregovori o evangeliju o Jezusu in o vzroku njihovega prihoda, so se njegove besede še posebej dotaknile žene z imenom Lidija. Že po imenu sodeč je izvirala iz maloazijske pokrajine Lidije, iz mesta Tiatira. Kraj leži v bližini slavnih mest – Pergamona in Sard – v rodovitni dolini, ki je slovela po tekstilni in barvarski obrti. Konec devetdesetih let so v teh krajih že živele močne krščanske skupnosti. Njim je apostol Janez z otoka Patmos, kamor je bil izgnan, napisal kratke poslanice (prim. Raz 1,11). Lidija je imela v Filípih svojo hišo in je trgovala z dragocenimi škrlatnimi oblačili. Bila je ena tistih »bogaboječih« poganov, ki so častili edinega Boga in skušali živeti po Mojzesovi postavi, čeprav jih Judje niso polnopravno sprejeli v svoje sinagoge. Ko je torej Pavel oznanil, da je Bog po evangeliju Jezusa Kristusa odrešenje podaril vsem ljudem, se je beseda milosti dotaknila tudi nje. Pristopila je k Pavlu in prosila za krst zase in za vso njeno hišo, kakor je prej storil že stotnik Kornelij v Cezareji.
            Tako se je po Lidiji rodila Cerkev v Filípih, prva na Pavlovi misijonski poti zunaj Male Azije. Do konca mu je zato ostala zapisana globoko v srcu in še po nekaj letih se nanjo v pismu ljubeče spominja: »Zato, moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor ste bili poučeni, ljubi« (Flp 4,1). Filipljani so bili tudi tisti, ki so ga ves čas gmotno podpirali: »Sicer pa prav vi, Filipljani, veste, da na začetku oznanjevanja evangelija, ko sem odpotoval iz Makedonije, nobena Cerkev ni odprla z mano računa o izdatkih in prejemkih, če izvzamem vas. Pa tudi v Tesaloníko ste mi več kot enkrat poslali, kar sem potreboval« (Flp 4,15–16). Lidija je dala torej prva na voljo Pavlu in njegovima tovarišema svojo hišo, tako da so lahko v mestu oznanjali dlje časa. V njeni hiši je začelo rasti novo Kristusovo telo – Cerkev, »kjer ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske«, ampak so vsi »eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).
 
            Pavla in Sila vržejo v ječo
            Drugačen način življenja mlade krščanske skupnosti je kmalu začel vznemirjati druge in prebujati zavist. Pavlova beseda je bila polna Jezusovega duha, zato so jo najprej zaznali hudi duhovi in se ji uprli. Luka zelo natančno opiše dogodek, ki je bil povod, da so Pavla in Sila pretepli in zaprli v ječo. Ko so se neko jutro kot po navadi odpravili k judovskim molitvam, je začela neka žena za njimi vpiti: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja« (Apd 16,17). To se je ponavljalo več dni in je moralo postati že zelo mučno. Ženska je bila v resnici duševna bolnica, obsedena s t. i. duhom jasnovidnosti, kar pomeni, da je govorila razne skrivnostne, bolj ali manj razumljive izreke. Ljudje, ki so bili tedaj zelo domači s podobno prakso po številni preročiščih, so to ženino početje razumeli kot vedeževanje prihodnosti, zato so iskali njene usluge. To pa je seveda njenim oskrbnikom prinašalo dobiček. Pavel je prepoznal v njej delovanje hudega duha, zato se je odločil, da ubogo ženo v Jezusovem imenu osvobodi očitne obsedenosti in hudega duha zarotil: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« (v. 18). Duh jo je pri priči zapustil, kar pa pri njenih gospodarjih ni prebudilo odobravanja. Nasprotno! Ko so videli, da bodo zaradi tega ob položaj in zaslužek, so zgrabili Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne oblastnike. Zakaj niso prijeli še Timoteja, lahko le ugibamo. Morda se jim je izmuznil, ali pa so ga pustili pri miru, ker ni bil pravi Jud. Ko so ju privedli pred mestne oblasti, so ju tožili, da sta Juda in da s čudnim naukom netita nemir v mestu. Brez kakršnekoli sodbe so ju slekli, brutalno pretepli in zaprli v ječo. Tudi tam so ju obravnavali kot najbolj nevarna zločinca, saj so ju vklenili v klado in vrgli v najglobljo temnico. A kot pred leti pri Petru (Apd 12,6–10) je tudi sedaj Jezusov duh čudežno posredoval in razodel svojo slavo. Ko sta Pavel in Sila okoli polnoči molila in pela hvalnice, je nenadoma nastal silen potres, tako da so se vrata ječe odprla in so vsem jetnikom odpadle verige (Apd 16,26). Ječar se je tako prestrašil, ker je mislil, da so mu jetniki pobegnili, da se je nameraval ubiti. Ko ga je Pavel potolažil, da so še vsi tam, je padel pred misijonarja, ju počastil ter odpeljal na svoj dom. Pavel in Sila sta njemu in vsej njegovi hiši oznanila Jezusov evangelij in jih pozvala k zaupni veri vanj. Še tisto noč sta ga krstila in tudi vse njegove domače.
            Novica o nenavadnem dogodku se je naslednje jutro hitro razširila po mestu. Morda so se mestni oblastniki v tem času že zavedli, da so ravnali barbarsko proti lastnim zakonom, ko so se brez sodnega postopka znesli nad človekoma, ki sta povrhu še rimska državljana. Poslali so redarje, da bi jih na tiho odslovili iz mesta, vendar se je Pavel temu uprl. Pokazal je temperamentnost in odločnost svojega značaja, saj je zahteval, da se zadeva razčisti. Pavel je dosegel, da sta prišla oblastnika sama do njiju, ju osvobodila in ju poprosila, da zapustita mesto. To je bil nedvomno odmeven dogodek, ki je močno dvignil ugled tisti majhni skupinici kristjanov, ki se je zbirala v hiši trgovke Lidije. Preden sta Pavel in Sila odpotovala naprej, sta še enkrat obiskala njeno hišo in jih opogumila v veri: »Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami« (Flp 4,9). Cerkev, ki se je rodila v Lidijini hiši v makedonskem Rimu, kakor so imenovali Filípe, je postala rodovitno središče krščanskega misijona po vsej Makedoniji.
 
            Prihod v Tesaloníke
            Iz Filípov sta se Pavel in Sila po Egnatijski cesti odpravila naprej proti zahodu. Prepotovala sta pokrajino Amfípolo in Apolonijo, kjer pa se nista ustavljala. Morda tudi zaradi tega ne, ker tam ni bilo kakšne judovske skupnosti. Po približno 150 km sta v enem tednu dosegla mesto Tesaloníke ali po naše Solun. Tam sta srečala zelo živo judovsko skupnost, ki jima je ponudila gostoljubje in pri njih sta ostala dalj časa. Kljub bridki izkušnji trpljenja in zasramovanja, ki sta ga malo prej doživela v Filípih, sta se takoj goreče lotila misijonskega dela. Pavel pozneje v pismu omenja, s kakšno ljubeznijo sta jim oznanjala Božji evangelij: »S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje« (1 Tes 2,7–8). Tri sobote zapovrstjo sta prihajala v njihovo shodnico ter jim poskušala na podlagi Svetega pisma dokazati, da je Jezus res pravi Mesija, »da je moral trpeti in vstati od mrtvih« (Apd 17,3). Tudi s svojim zgledom sta želela pričevati za resnico, da je Jezus Mesija, rešitelj in moč njihovega življenja. Da bi se jim čim bolj približala, sta čez teden opravljala različna fizična dela v mestu: »Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo vam oznanjevali Božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme« (1 Tes 2,9). Na ta način sta si pridobila ugled in ostala neodvisna od različnih podpornikov. To jima je omogočilo tudi svobodo, da sta lahko opominjala in grajala njihove napake: »Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo« (1 Tes 2,11–12). Pavel se v Solunu izkaže ne samo kot goreč farizej in učen teolog, temveč predvsem kot človek. Njim, ki jim oznanja evangelij življenja, želi biti najprej kot ljubeča mati in skrben oče obenem, ki ne gleda nase, ampak je za svoje otroke pripravljen dati tudi svoje življenje. To je edini način, s katerim je mogoče evangelij pripeljati še dlje od trgov, sinagog in cerkva, namreč v človekovo srce. Tam pa bo prej ali slej obrodil bogate sadove.
 
               Vir: spletna stran tednika Družina.
 
 
 
         Misel tedna v Word-ovi datoteki lahko prenesete tukaj.
         Misel tedna, dodatna oznanila in oznanila maš za prihodnji teden v Word-ovi datoteki lahko prenesete tukaj.
         Seznam beril za mesec avgust v Word-ovi datoteki lahko prenesete tukaj.
 



Lokacija:
Print Friendly and PDF