Misel tedna od 24.8.2025 do 14.9.2025

Aleksander iz Bergama, mučenec

            Zanesljivo je ohranjeno samo njegovo ime, vsa druga poročila o njegovem življenju pa izvirajo iz poznejše dobe in se tudi med seboj razlikujejo. Opis njegovega mučeništva, tako imenovana Passio, nam je ohranjen v treh različicah. Vse tri se ujemajo v podatku, da je bil Aleksander »prvi lokostrelec sv. legije«, s sedežem v Milanu in da se je spreobrnil h krščanski veri.

            V ječi naj bi ga našel skupaj z nekaterimi drugimi legionarji Fidelis, vojak, ki ga je spreobrnil milanski škof Maternus. Ječar, ki je bil pri njihovemu pogovoru in je tudi videl, kako se je zgodil čudež, je o tem poročal cesarski palači. Dva vojaka, Karpofor in Esant, sta hotela videti zaprte tovariše in sta se ob tem spreobrnila. Skupaj so načrtovali pobeg iz ječe proti mestu Como, toda Aleksander se je iz neznanih vzrokov ločil od njih in se skril. Ujeli so ga in prepeljali v Milano. Tu ga je zasliševal cesar Maksimilijan in zahteval od njega, naj daruje poganskim bogovom. Toda namesto da bi daroval, je prevrnil že pripravljeno mizo za daritev.

            Aleksander je bil obsojen na smrt, toda rabelj ni mogel izvršiti sodbe, ker se mu je mučenčeva glava zdela kakor gora. Znova so ga poslali v ječo. Aleksandru je tedaj uspel pobeg, prekoračil je reko Adižo in se zatekel v gozd blizu Bergama. Cesarska straža ga je ujela in privedla v mesto, kjer je bila vojaška posadka, da bi daroval bogovom. Uprl se je, zato so ga obglavili. Njegovo truplo je čez nekaj dni našla Lupova hči Grata in ga dala pokopati na svojem posestvu zunaj obzidja. Nad grobom pa je dala sezidati spominsko znamenje.

            Langobardski kralj Autari si je mučenca Aleksandra izbral za zavetnika in v njegovo čast leta 585 sezidal cerkev v kraju Fara Gera ob reki Adiži. Nekaj ostankov te cerkve je vzidanih v sedanjo cerkev sv. Felicite.

            Po izročilu naj bi Aleksander oznanjal evangelij v Bergamu, vendar brez navedbe časovnih in krajevnih okoliščin. Edino zanesljivo dejstvo, opisano v vseh različicah njegovega življenjepisa, je njegova mučeniška smrt. Ta naj bi se zgodila za časa preganjanja zahodnorimskega cesarja Maksimilijana v letih 286–305 ali 307–308.

            Nekateri življenjepisci njegovo mučeništvo postavljajo v Milano. Toda sv. Ambrož, milanski škof, ki je živel samo nekaj desetletij od Aleksandrovega mučeništva, o tem nič ne ve. V Bergamu pa je že v četrtem stoletju izpričano češčenje mučenca Aleksandra, ko so njemu na čast zgradili baziliko zunaj mestnega obzidja, na kraju, kjer naj bi pretrpel mučeniško smrt.

            Mučenca slikajo kot vojaka jezdeca, ki v rokah drži prapor.

            Goduje: 26. avgusta

            Vir: spletna stran tednika Družina.

Antonin, mučenec

            Čeprav o njem ne vemo prav veliko, je iz najstarejših pričevanj znano, da je Antonin živel v Siriji v 1. stoletju po Kristusu. Rojen je bil najverjetneje v mestu Apamea ob reki Oronte na severozahodu Sirije. Opravljal je delo kamnoseka. Nekega dne je prišel v nek kraj v bližini mesta Apamea in je pograjal tamkajšnje prebivalce, ki so po božje častili njihove malike. Nato se je napotil k nekemu puščavniku Teotimu in pri njem preživel 2 leti. Ko se je vrnil v bližino mesta Apamea, je v svoji veliki vnemi za krščanstvo, vstopil v njihov tempelj in razbil vse njihove malike. S tem je izzval jezo meščanov, ki so ga začeli preganjati.

            Mesto Apamea je imelo škofa že v 1. stoletju po Kristusu in ta je naročil Antoninu, naj zgradi cerkev v čast Svete Trojice. Antonin se je lotil dela, a ga ni mogel dokončati, saj so se prebivalci čutili preveč prizadete ob njegovem ravnanju v templju in so ga napadli ter ubili. Imel je komaj 20 let. Neko poročilo dodaja, da so ga razkosali in pokopali v neki jami v bližini mesta. Škof tega mesta je poskrbel, da so na kraju, kjer je bil Antonin pokopan, zgradili baziliko, posvečeno prav njemu. Ko je na začetku 7. stoletja področje zavzel perzijski kralj Kozrav II., je baziliko porušil.

            V vedno bolj nemirnem področju je za Antoninove relikvije poskrbel neki Fest in jih prenesel v Noble-Val na jugu Francije, od tam pa so jih prenesli v Pamiers, prav tako na jugu Francije in v Palencijo v Španiji. Posebej vneto ga častijo v Pamiersu, kjer mu pripisujejo poreklo gotskih kraljev, predvsem pa vlogo apostola mesta Toulouse in drugih okoliških krajev.

            Goduje: 2. septembra (ni enotnega datuma).

Vir: spletna stran tednika Družina.

Peter Klaver, jezuit, misijonar

            Starši sv. Petra Klaverja, ki dolgo časa niso mogli imeti otrok, so se zaobljubili, da bodo otroka, če jim ga bo Bog dal, posvetili njemu. Bog je to njuno prošnjo uslišal in sprejel, niti slutila pa nista, da bo njun prvorojenec postal ne samo duhovnik, ampak eden največjih misijonarjev vseh časov. Z 22 leti je zaprosil za sprejem k jezuitom in ti so ga poslali v noviciat v Tarragoni. Občudovali so njegovo veliko nadarjenost, pobožnost in ljubezen do bližnjega in ga po opravljenih redovnih zaobljubah poslali na Malorko, da bi nadaljeval s študijem modroslovja. Tu se je spoznal z Alfonzom Rodriguezem in prijateljstvo z njim ga je zaznamovalo za vse življenje. Ta mu je svetoval, naj odide v misijone, a predstojniki njegove prošnje sprva niso želeli uslišati. Namesto tega so ga poslali študirat bogoslovje v Barcelono, a Božja previdnost je hotela, da so mu kmalu dovolili, da se je kot misijonar odpravil v Ameriko. Njegova postaja je bila Kartagena, današnja Kolumbija, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Mesto je bilo takrat največje trgovsko središče v novem svetu, polno bogastva, pa tudi bede in pomanjkanja. Najbolj žalostna je bila vedno bolj naraščajoča trgovina s sužnji. Po zgledu vplivnega misijonarja očeta Alfonza de Sandovala in zaradi svojega izostrenega čuta ljubezni do bližnjega, se je zaobljubil, da bo vse svoje življenje posvetil delu za črne sužnje. Premišljeno, a odločno in pogumno se je lotil težkega dela. Ob sebi je zbral skupine pomočnikov, ki so, ko je v pristanišče zaplula kaka ladja s sužnji, šli na pomoč brezpravnim ujetnikom. Peter jim je delil zdravila, hrano, žganje, limone in tobak. Krstil je umirajoče in otroke, ki so se rodili na poti, ter jih poučeval v osnovnih verskih resnicah. V štiriintridesetih letih je tako krstil več kot 30.000 črncev. Skrbel je za svoje varovance tudi tako, da je zanje maševal v cerkvi, jim razlagal krščanski nauk, jih tolažil, jim pridigal in delil zakramente. Zahajal je med bolnike in jim stregel, na koncu pa tudi sam zbolel in v bolezni veliko pretrpel. Po smrti so se na njegovo priprošnjo kmalu začela dogajati mnoga čudežna ozdravljenja.

            Ime: Njegovo krstno ime je Juan Pedro Claver Corbero.

            Rojstvo: 26. junija 1580 v Verduju v Kataloniji v Španiji.

            Smrt: 8. septembra 1654 v Cartageni v Kolumbiji.

            Družina: Bil je iz preproste kmečke družine, oče Peter in mati Ana Corbero sta imela poleg najstarejšega Petra še Janeza, Jakoba in Izabelo. Mati mu je umrla, ko je imel trinajst let, oče se je nato še dvakrat poročil.

            Zavetnik: Kolumbije, črncev, črnskih misijonov, misijonskih sester sv. Petra Klaverja, priprošnjik proti suženjstvu.

            Upodobitve: Običajno ga upodabljajo kot jezuita v duhovniškem oblačilu (talarju), vedno je upodobljen sredi črncev.

            Beatifikacija: Za blaženega je bil razglašen 20. julija 1850 (papež Pij IX.), za svetnika pa ga je razglasil papež Leon XIII. 15. januarja 1888.

            Misel: »Govoriti jim (sužnjem) moramo z rokami, preden jih skušamo nagovoriti z ustnicami.«

            Goduje: 9. septembra.

            Vir: spletna stran tednika Družina.