Misel tedna

Demetrij iz Soluna, mučenec

            Demetrija iz Soluna nekateri pomotoma zamenjujejo s sv. Demetrijem, patriarhom v Aleksandriji, čigar smrtni dan obhaja Cerkev 10. oktobra. Slednji je bil aleksandrijski škof od leta 189 do smrti leta 231. Za časa njegovega škofovskega delovanja je dosegla slovita katehetska šola v Aleksandriji najlepši razcvet. Leta 203 je imenoval mladega Origena za njenega predstojnika; z njim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo. Ko pa se je Origen nezakonito dal posvetiti v duhovnika, ga je Demetrij izgnal iz Aleksandrije in na eni izmed sinod razglasil njegovo duhovništvo za neveljavno. V duhovnika sta ga posvetila cezarejski in jeruzalemski škof, da je laže nastopal kot pridigar, aleksandrijski škof pa je imel to posvečenje za nezakonito. Njegova odločitev Cerkvi prav gotovo ni bila v prid. Origen je nato ustanovil svojo šolo v Cezareji. Nekatere podrobnosti iz življenja patriarha Demetrija (Dimitrija) so nam znane v zvezi z Evzebijevim in Hieronimovim življenjepisom.

            Demetrija iz Soluna, čigar god obhaja Cerkev 26. oktobra, so že zgodaj častili tako na Vzhodu kakor na Zahodu, še posebno na Vzhodu, kjer so ga veliko in pogosto upodabljali, njegovo ime je tudi v mašnem kanonu vzhodne Cerkve, ki obhaja god velikega mučenca (megalomartyr) 26. oktobra, kakor je tudi v prenovljenem rimskem koledarju. Samo v Grčiji mu je bilo posvečenih več kakor dvesto cerkva. Njegovo češčenje je bilo nekoč zelo razširjeno v Rusiji.

            Nekateri domnevajo, da gre za dva svetnika istega imena, izmed katerih je eden umrl mučeniške smrti v Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), drugi v Thessalonikah (današnji Solun). Verjetnejša je domneva, da gre za istega mučenca, ki je bil verjetno usmrčen okoli leta 304 za časa vlade cesarja Maksencija v Sirmiju, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tam mu je v 5. stoletju Leontij, prefekt Ilirske pokrajine, postavil veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je postal Solun središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvo zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade in zoper vse vsakdanje stiske in nadloge. Križarjem je bil priprošnjik v bojih z neverniki. Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj mnogih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanašnji je svetnikov god največji praznik v Solunu, ko ga obhajajo s slovesno procesijo po mestu. Obenem je bil ta dan nekoč tudi največji semanji dan, ki so se ga udeležile vse balkanske dežele. Pomemben kulturno-zgodovinski vir je zbirka čudežev, ki jih pripisujejo Demetriju. Okrog tega svetnika se je spletlo mnogo legend, v katerih nastopa kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčiji); po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom, včasih s križem na ščitu in s petimi vrtnicami v križu. Zgodnjekrščanski relief, verjetno iz Hagie Sofie v Carigradu, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga svetniški sij. V cerkvi S. Marija Antiqua v Rimu je upodobljen na freski iz dobe papeža Martina I. (649). V cerkvi sv. Luka v Fokidi ga predstavlja podoba v mozaiku kot častnika cesarjeve telesne straže. Pogosto so ga v vzhodni Cerkvi upodabljali skupaj s sv. Jurijem in z drugimi tako imenovanimi svetniki na konjih. Na poslikanem oknu iz 14. stoletja v strasburški stolnici je upodobljen v noši križarja s sulico in ščitom. V ruskih cerkvah je upodobljen na neštetih ikonah. Vojaki ga časte kot svojega zavetnika. V prvi izdaji Leta svetnikov je bil njegov god uvrščen 8. oktobra.

            Goduje: 26. oktobra.

            Vir: spletna stran tednika Družina