Misel tedna

Jernej, apostol

            Jernej, imenovan tudi Natanael ali Bartolomej, je po vsej verjetnosti ena in ista oseba; na seznamu apostolov namreč Natanael izrecno ni omenjen, povsod pa se Jernej omenja skupaj s Filipom. Filip in Jernej sta bila prijatelja, še preden sta spoznala Jezusa. Filip je bil tisti, ki je Jerneja pripeljal k Jezusu in mu ga prestavil. Gre za prav zanimivo srečanje: ko mu je namreč Filip že prej ves navdušen govoril o Jezusu iz Nazareta, se je Jernej začudil, češ: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Nazarečani namreč niso bili ravno na dobrem glasu. Ko sta se spoznala, je Jezus najprej pohvalil to njegovo odkritosrčnost in poštenost, popolnoma pa ga je »razorožil«, ko mu je povedal, da ga je že prej spoznal pod smokvinim drevesom. Jernej je bil tako eden izmed prvih apostolov, ki jih je Gospod poklical. Srečamo ga med njimi tudi na obali Genezareškega jezera, ko se jim prikaže vstali Jezus. Po poznejšem izročilu je kot potujoči pridigar odšel v Armenijo, Indijo in Mezopotamijo in tam oznanjal evangelij. Povsod je doživljal velik uspeh, zaslovel je zlasti zaradi svoje sposobnosti zdravljenja bolnikov, predvsem obsedenih. Tako je bilo tudi na zadnji postaji njegovega oznanjevanja: v glavnem mestu Armenije je obsedenosti od hudega duha ozdravil hčer kralja Polimija. Kralj in njegova družina so se spreobrnili, poganski duhovniki pa so v besu proti Jerneju naščuvali kraljevega brata Astiaga. Ta ga je ukazal ujeti in zverinsko mučiti, na koncu pa ga je obsodil na perzijsko smrtno kazen: živemu so mu potegnili kožo s telesa in ga križali, po nekaterih virih pa obglavili.

            Ime: Njegovo pravo ime je bilo Natanael, kar pomeni »Božji dar«, ime Jernej pa izhaja iz latinskega oz. grškega imena Bartolomej, to pa je izpeljanka iz hebrejske besede bar tolmai, »sin orača«.

            Rojstvo: v prvem stoletju v Kani v Galileji.

            Smrt: prav tako v prvem stoletju v mestu Albanopolis v Armeniji.

            Družina: O njegovi družini ni nič znanega, edino, kar bi lahko sklepali iz izvora imena je, da je bil Jernejev (Bartolomejev) oče orač.

            Zavetnik: rudarjev, mesarjev, knjigovezov, krojačev, kmetov, vinogradnikov, pekov, pastirjev, sedlarjev, strojarjev, čevljarjev, rokavičarjev, štukaterjev, trgovcev z oljem, sirom in soljo; priprošnjih proti živčnim boleznim, trzanju in kožnim boleznim; zavetnik več mest: Frankfurta, Maastrichta, Plzna, Altenburga, škofije Liege.

            Upodobitve: Upodabljajo ga večinoma s kratkimi, temnimi in skodranimi lasmi in kratko pristriženo brado (izjemoma ima lahko tudi svetle lase in dolgo svetlo brado); pogosto je oblečen v bel plašč, obut v sandale ali bos. V desnici drži nož, s kakršnim so ga odrli, pogostokrat drži čez roko svojo odrto kožo ali pa ima v rokah odsekano glavo.

            Običaji: Jernejevo je bil ponekod velik kmečki praznik.

            Pregovori: Jernejevo je dan za nabiranje zdravilnih zelišč, saj imajo ta dan posebno moč. Jernejevo je bil nekoč dan, ko so se plačevale obresti in računi, in dan zahvale za pospravljeno žetev. Veliko je tudi z njim povezanih vremenskih pregovorov: Če je na sv. Jerneja dan lepo, bo lepa jesen. Kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži. Sveti Jernej v kožuhu mašuje. Sveti Jakob ima bučo, sv. Jernej jo pa izprazni.

            Goduje: 24. avgusta.

         Vir: spletna stran tednika Družina.

»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

(Mt 16,24)

Nikodem, Jezusov učenec

            Nikodem je bil farizej, član judovskega velikega zbora. Poznal je Mojzesovo postavo, vendar ga je Jezusov nastop v javnosti presenetil. Neke noči je prišel k Jezusu, ker je bil običaj, da so imeli mirne in resne pogovore tedaj, ko niso pričakovali, da bi jih kdo mogel motiti. Nikodem je v Jezusu spoznal Božjega učitelja, Kristus pa mu je govoril o nujnosti prerojenja. Sadovi tega pogovora so se pokazali šele pozneje. Nikodem se je v judovskem velikem zboru potegnil za Jezusa, ker ga je ta hotel obsoditi; po njegovi smrti pa se je javno priznal za njegovega učenca, ko je pomagal, da so ga lepo pokopali. Za njegov pogreb je prinesel miro in aloo.

            Nikodema so že v zgodnji krščanski dobi častili kot svetnika in spoznavalca. Upodabljali so ga umetniki vseh časov, med njimi tudi Michelangelo v slovitem »Snemanju s križa« v firenški stolnici, ki si jo je izbral za svoj grob. Nikodemovi podobi je vtisnil poteze svojega obraza. Michelangelo je bil namreč član bratovščine, ki je pomagala obsojencem in pokopavala usmrčene. Nikodemova vloga pri Kristusovi smrti je dala firenškemu mojstru misel, da si ga je vzel za zgled v svoji bratovščini.

            Tudi Gamaliela, slovitega učitelja apostola Pavla, so zgodaj častili kot svetnika. Tudi on je bil član velikega judovskega zbora, farizej in pismouk. Zaradi izredne učenosti in osebne poštenosti so ga zelo spoštovali. Politično je bil nepristranski, ni bil hujskač, marveč je skušal zmerno pomirjevalno vplivati, kar dokazuje tudi njegov nastop v obrambo apostolov Petra in Janeza.

            Po izročilu je Gamaliel sprejel Kristusov nauk. Umrl je okoli leta 50 po Kr. Rimski martirologij opisuje najdenje njegovih kosti skupaj s kostmi sv. Štefana, Nikodema in Abidasa. Po nekem starem izročilu je dal pokopati svetega Nikodema poleg sv. Štefana na svojem posestvu blizu Jeruzalema, kjer je želel biti tudi sam pokopan.

            Med literarnimi upodobitvami velja omeniti roman, delo poljskega pisatelja Jana Dobraczynskega, z naslovom Listy Nikodema (Nikodemova pisma). Slovenski prevod je izhajal kot podlistek v Družini v letih od 1969 do 1971.

            Goduje: 31. avgusta.

            Vir: spletna stran tednika Družina.

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

(Mt 18,20)