Misel tedna
Sv. Dominik Savio, zavetnik ministrantov
Dominik Savio je eden izmed najmlajših svetnikov. Njegovo ime pomeni pripadajoč, posvečen Bogu. Rodil se je leta 1842 v Rivi di Chieri v Italiji.
Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.« Brez pretiravanja ga lahko primerjamo s sv. Alojzijem, s katerim je delil podobno življenjsko usodo in sta zato oba velika zavetnika čistosti in mladine.
Že petleten je postal ministrant, pri 12 letih pa je spoznal sv. Janeza Boska in se preselil v Turin v njegov oratorij. Trudil se je živeti po njegovih načelih, k čemur so spadale tri kreposti: veselje, dolžnost učenja in usmiljenja ter delati dobro drugim.
Umrl je 9. marca 1857 zaradi kolere, star le 15 let. Skoraj sto let pozneje, 12. junija 1954, ga je papež Pij XII. razglasil za svetnika in ga opisal kot majhnega, toda izrednega velikana svetosti. Zaradi svoje mladosti je zavetnik predvsem mladih: ministrantov, mladih pevcev, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov in po krivem obdolženih. Upodabljajo ga s sklenjenimi rokami v molitvi, pogosto pa tudi ob njegovem učitelju in vzgojitelju Janezu Bosku ali ob kipu Brezmadežne Marije.
Goduje: 6. maja.
